sobota, januar 03, 2009
Fočkanje.


Ne, rajši ne bom brala prejšnih objav, polnih obljub o novem pisanju. Itak vem, da je to že pestotisočmiljavžneti poskus in tokrat raje ne bom napisala, da tokrat pa čisto čisto zares mislim resno. Če bo bo, pa ne pa tudi prav.

Sicer pa ... naslov. Janja pravi, da me je pofočkala. In mi s tem privabila otroške spomine na stalno skakanje in igranje zunaj. Brezskrbno potepanje, raziskovanje in brklanje po podsrečju, iskanje vedno novih in novih idej in uresničevanje marsikatere vragolije. Iskreno sem hvaležna ta tako otroštvo in razen par neljubih dogodkov ne bi spremenila nič. Mogoče pa je bilo namenjeno, da se mi je življenje odvijalo na ta način.

Pa poskusimo ...

1. Sem izredno zamerljiv človek. Absolutno vsako stvari prehitro vzamem resno. Pa saj potem "odmerim", ampak globoko v sebi še vedno nosim vso to navlako. Tipišen škorpijon.

2. Sem izredno čustvena. In včasih to dejsto prav sovražim. Težko je živeti, če te vsaka stvar tako hitro znervira, če te vsaka tinimini stvarca tako hudičevo zaboli.

3. Če ljubim, potem ljubim. Pika. Konec. Brez če-jev, definitivno in brezpogojno. In tudi to zna zakomlicirati življenje, če se pri 14 letih na smrt zaljubiš v fanta, ki ljubezni ne zna ali pač ne more vračati. Osebe, ki jih spustim k sebi in v sebe (khm khm, no ne čisto dobesedno), jih potem nočem več spusti. In od njih seveda pričakujem, da mi bodo tudi sami kdaj pa kdaj izkazovali pozornost. Ja, tudi tukaj zna bit včasih problem.

4. Izredno nerada si umivam lase. Sicer obožujem občutek, ko so sveži in dišeči in sijoči in plapojoči, samo da dvakrat naneseš šampon, potem še balzam in čakaš in potem še vse skupaj posušiš ... to traja.

5. O določen problemu zelo težko govorim. Enostavno preveč boli govoriti o grdih stvareh. In je trajalo kar precej časa, da sem se zaupala svoji najdražji ljubezni.

6. Sem boječka. Bojim se višine. Prehitro obupam. Imam premalo samodiscipline (a se trduim to popraviti).

7. Izredno rada uporabljam besedo izredno. Očitno. Ali pa se to dogaja le danes.


Igre ne morem naaljevati, ker je boj edini bralec bloga Janja (pa še ta je že obupala, hihi), pa saj ste itak že vsi igrali to igro. Samo jaz sem zacajtom .
 
posted by Pikolina Tina at 22:32 | Permalink | 1 comments
ponedeljek, september 08, 2008
To tackle a problem.
Dogaja se veliko. Kakšen dan še preveč in potem prav z užitkom pijem proste trenutke. V resnici nisem ohinsploh zaposleno, samo letos sem si privoščila dober mesec počitka v res pravem pomenu besede in se s kar malce razvadila. Priznam. Čas vse prehitro beži in tako se nam že bliža oktober. A nič hudega, saj me pred začetkom novega študijskega leta čaka še prav posebno doživetje.

Pravijo, da če imaš problem in si priznaš, da ga res imaš, ta problem veliko lažje resiš. Pa to res drži?


Imam problem.
 
posted by Pikolina Tina at 21:43 | Permalink | 1 comments
petek, avgust 22, 2008
Kuku!

Meni se moj dnevnik-blog kar malo smili. Revčka kar naprej zapuščam. Najprej mu dam lažno upanje, potem pa se zopet izgubim v svetu pisanja. Pa kaj potem, se mi zdi da virtualni ljubčki lahko preživijo veliko več kot pa tisti z resničnega sveta.

Niti ne vem kaj me je prešinilo, da spet kaj napišem. Sama sem doma, poslušam super glasbo, razmišljam o sebi .. o svojem življenju. In si zaželim, da kaj natipkam. Čudno? Mogoče da, mogoče je pa samo tako usojeno. OMG, Tina, wake up, saj nisi storila nič kaj življenjsko pomembnega, le znova boš začela pisati blog. :)

Ugotovila sem,, da sem brez pisanja, čečkanja,prečrtavanja, delanja kljukic totalno nedisciplinirana oseba. Moram si zapisati kaj moram narediti, da potem to lahko z največjim veseljem prečrtam. Pa naj beseda teče o športu, faksu, službi ali britju nog.

Letošnje poletje zares uživam. Uživala sem v vsakem skoku v vodo, ob vsakem božanju sončnih žarkov skozi senčko, ob vsakem valu morja in ob vsakem poljubu, ki mi ga je pritisnil moj Ž. Še vedno je ob meni in še vedno imam tako rada jutro, ko se zbudim ob njem.

Svetovno mi je bilo letos, ko sem po dolgem času odšla na morje s frendicami. Tri punce skupaj je pač ubitačna kombinacija. :) Bilo je enkratno in se že veselim še kakšnega podobnega izleta.

Hja, avgust odhaja, naproti pa nam že počasi prihaja mesec september. Čas tako hitro beži. Še malo in bom pakirala za 14 dnevni izlet po Turčiji. Komaj čakam, po drugi strani pa me je mičkeno strah. Bo pač prva taka izkušnja, da se bomo podali na pot samo z ruzaki.

***

To love and be loved is to feel the sun from both sides

David Viscott
***


 
posted by Pikolina Tina at 16:18 | Permalink | 1 comments
ponedeljek, november 19, 2007
Whatever it takes!
Da da da da da

Sem že boljše volje.
Grem novim zmagam naproti. No mather what. (No, vsaj upam!)

Leona Lewis in njen novi CD. Suuuperca. Love it.


Whatever It Takes Lyrics

Oznake:

 
posted by Pikolina Tina at 16:08 | Permalink | 0 comments
sreda, november 14, 2007
Boj.

Boli. Tako prekleto boli.
Jaz. Jaz. Jaz.
Boj. Neprestano. Poteka.
Boli. Tako prekleto boli.



Solza spolzi po licu, oči se zameglijo. Tipke bežijo.

Kje začeti? Kje končati?
Ne, nočem. A moram. Moraš!!
Hočeš, torej zmoreš.
Kaj pa če moraš, ali potem tudi zmoreš?
Torej moram hoteti, želeti.

Hočem.
Zmorem.
 
posted by Pikolina Tina at 21:10 | Permalink | 0 comments
torek, november 13, 2007
Čas.

Beži. Drvi. Nič ne reče, samo hiti mimo nas.


Smo že 13. novembra, praktično že na sredini meseca. Še čisto malo pa bo tu december. Še zadnji mesec tega leta. Ne morem verjeti, da se bo 7 poslovila. Že. Tako kmalu?!

Spet živim za vikende. Pa še ti prehitro minejo. Včasih so prenatrpani z delom. Tako rada bi si našla kakšno drugo delo, pa ne znam, ne morem. Jooj, bo treba poiskati kaj drugega, ker drugače bom postala potencialni kandidat za kakšno zdravljenje.

Danes je bil lep dan. Pa čeprav sem bila skoraj 12h v Ljubljani. Super je, ko imaš ob sebi prijatelj, ki te razumejo. Hvala vama! :)

Aja, stara sem 20 let. Že 3 dni. :P

 
posted by Pikolina Tina at 20:04 | Permalink | 2 comments
sobota, oktober 27, 2007
Nina Ivanič - nova fatalka ?


Včeraj sem kot študentka imela priložnost, da si ogledam še eno prireditev, kjer se je izbirala naj- .... ženska. Tokrat so izbirali najFATALKO.

Na rdeči preprogi pred vhodom se je nabralo kar nekaj znanih in manj znanih ljudi. No, med te manj znane smo spadale tudi me - študentke. Prvi sprehod po rdeči preprogi je bil malo manj fascinanten od pričakovanj. Sicer nič čudnega, saj ne moremo pričakovati, da bomo kot študentke v samem središču pozornosti:)
Oddale smo svoje plašče in se podale v svet blišča. Hehe.
Sama prireditev me je malo razočarala, saj je bila podrejena snemanju oddaje. Sicer, vse lepo in prav, sem preživela to, da smo morali stati in ploskati na ukaz, a še vseeno so bile zelo moteče prekinitve in ponovna snemanja. Vse skupaj je pokvarilo vzdušje. Po slikah sodeč, se mi zdi, da je bila prireditev lani malo bolj na nivoju.
So nas potem lepo pogostili in se nam s tem malo oddolžili.
Zdi se mi, da Nina tega naslova ni cenila. Vsekakor se mi ni zdela pristna na odru, pokazala je malo navdušenja ob prejetju svoje slike, to pa je bilo tudi vse. Je pa izjavila:" Stara sem 36 let, sem poročena in imam dva otroka. Ja, pa sem res fatalna".
Kakorkoli, še vedno sem hvaležna osebi, ki nam je karte poklonila. Smo lahko videle, kako vse te prireditve sploh potekajo. Torej, G. hvala ti!
 
posted by Pikolina Tina at 11:06 | Permalink | 1 comments