sobota, oktober 27, 2007
Nina Ivanič - nova fatalka ?


Včeraj sem kot študentka imela priložnost, da si ogledam še eno prireditev, kjer se je izbirala naj- .... ženska. Tokrat so izbirali najFATALKO.

Na rdeči preprogi pred vhodom se je nabralo kar nekaj znanih in manj znanih ljudi. No, med te manj znane smo spadale tudi me - študentke. Prvi sprehod po rdeči preprogi je bil malo manj fascinanten od pričakovanj. Sicer nič čudnega, saj ne moremo pričakovati, da bomo kot študentke v samem središču pozornosti:)
Oddale smo svoje plašče in se podale v svet blišča. Hehe.
Sama prireditev me je malo razočarala, saj je bila podrejena snemanju oddaje. Sicer, vse lepo in prav, sem preživela to, da smo morali stati in ploskati na ukaz, a še vseeno so bile zelo moteče prekinitve in ponovna snemanja. Vse skupaj je pokvarilo vzdušje. Po slikah sodeč, se mi zdi, da je bila prireditev lani malo bolj na nivoju.
So nas potem lepo pogostili in se nam s tem malo oddolžili.
Zdi se mi, da Nina tega naslova ni cenila. Vsekakor se mi ni zdela pristna na odru, pokazala je malo navdušenja ob prejetju svoje slike, to pa je bilo tudi vse. Je pa izjavila:" Stara sem 36 let, sem poročena in imam dva otroka. Ja, pa sem res fatalna".
Kakorkoli, še vedno sem hvaležna osebi, ki nam je karte poklonila. Smo lahko videle, kako vse te prireditve sploh potekajo. Torej, G. hvala ti!
 
posted by Pikolina Tina at 11:06 | Permalink | 1 comments
sreda, oktober 24, 2007
V 3584568 ... gre rado!

Tako.
Skrajni čas je, da se zopet malo posvetim pisanju.
Poletje je mimo (in ja, sem ena izmed tistih, ki si še vedno želi vročega sončka), jesen je tu, zima pa se nam še prav ekspresno približuje. Nesramnica mala. Ampak, s tem pa se bliža tudi tisti čarobni čas, jaaa božični čas. Naj nikar ne pretiravam, za vse te božične norosti bo še dovolj časa.

Jesen. Obarvani listki, ki v ritmu padajo na tla. Piiiš, in že je na tleh. Na teh mrzlih tleh. Brrr, še dobro, da imam sobico ogreto, da me ne zebe.
Uživam študentsko življenje, to leto mi je veliko bolj všeč kot lansko. Bolj že poznam ljudi okoli sebe, miceno več Ljubljane ... Skratka, bolj se vidim v teh vodah, o katerih se pravzaprav učim.

Tako.
Odprtih rok čakam na nova spoznanja, komaj čakam da izvem in se naučim čim več novih stvari.
In komaj čakam petek. Jummmi, čisto preveč sem navdušena že nad samo mislijo, kaj vse nas čaka.
 
posted by Pikolina Tina at 17:51 | Permalink | 1 comments