Tale slikca me spominja na življenje. Zakaj? Zato, ker je življenje zgrajeno iz slabih in dobrih stvari ... iz lepih in žalostnih dogodkov ...
Tako kot ta slikca. Trata je zelena, polna življenja ... na drugi strani pa čisto zraven nje raste trata, ki je rjava, vsa izsušena. Na obeh raste drevo. Tudi drevesi skrivata simboliko. Drevo na uničeni trati je večje od zelenega. Nekako mi to da misliti, da nam poti našega življenja, ki so polne teme in žalosti, pomaga, da rastemo ... da se izpopolnjujemo ... se česa novega naučimo ...
S tem ne mislim, da bi vsak moral doživljati slabe stvari. Ne-ne, tega ne prvoščim nobenmu. Sam pač, v tem smislu, da so tudi slabi dogodki za nekaj dobri. To je pač neka tolažba ... nečesa se mormo oprijet, da gremo lahko naprej. Po novi poti življenja ... Da se znova srečamo s srečo ...

Včeraj sem jokala ... jokala sem zaradi punce, ki je bila moja kolegica ... Umrla je, stara komaj 20let. Njeno življenje je ugasnilo kar na enkrat ... Brez kakršnega koli slovesa od domačih je zapustila ta svet. Ni bila kriva ona ... Premagala jo je bolezen, ki je prišla čisto nepričakovano ...
Nina, počivaj v miru!

Mesec april je bil mesec, ki je bil čudnih občutkov. Sem v pričakovanju meseca maja, meseca ljubezni ...
Čaka me matura, ampak tut to bomo zmogli!