Ne, nisem hotela napisati žalostnega posta.
Hotela sem pisati, kako cel teden pridno delam in si služim dinaračke.
Hotela sem pisati o tem, kako mi je lubi včeraj pripravil zelo lepo presenečenje. Pripravil je romantično vzdušje ob svečkah. Bi rekli, nič posebnega. A zame je - ni zelo romantičen tip človeka, a se je vseeno potrudil - potrudil samo zame.
Hotela sem napisati post, brez žalosti, samo veselje. Samo ljubezen, ki jo prejemam in dajem. Samo sreča, ki jo doživljam.
A vseeno. Mami mi je sporočila žalostno novico. Njeni sestri, moji teti, se je znova pojavil rak. Ga je že premagala, a se je vrnil. Prikradel se je nazaj. Tega ne pišem, da bi se komu smilila. Tudi vem, da je na tem svetu takih zgodb več kot ogromno. Vsak dan znova ljudi pretrese ta novica. Vsak dan znova nekdo umre zaradi te bolezni. In vsak dan znova nekdo premaga to bolezen.

Strah me je.
Strah me je tega, da ne bi zbolela tudi moja mami. Predvsem me je strah zaradi tega, ker je njena druga sestra zaradi te bolezni že umrla.
Strah me je, kako se bo ta zgodba končala.
Strah me je in to upam priznati.
:(