... a ne znam, ker nimam kril ...
Nekaj čudnega se dogaja z mano ... nisem zadovoljna sama s seboj, če si naredim kakšen načrt mi ga ne uspe izpolnit, vsa se čudna ... zagledam se v daljavo in še sama ne vem kaj mi je ....
Težko mi je, ker vem da trpi moja mami,ona ki jo imam najraje na tem svetu ... in še človek, ki bi ji moral stati ob strani, ji ne stoji ... jezna sem, jezna nanj, ker se ne zna in noče sprejeti pomoči ...
Joj, kolk sovražm take dneve, ko se vse ponavlja ... vsak dan isto - zjutri je treba ustat, vlak in Lj., na faksu štejem tiste minute, da se spokam nazaj na vlak in pridem domov ... doma me čaka kosilo in potem ... vsak dan me čaka delo za faks, cjooo kr neki ... Ura me itak prehiti in ko je 20h šibam na fitnes, da vsaj kej nardim zase ... Ne morem vrjet, da mi je fitnes dejansko ratal všeč, namreč zmeri sem imela nek odpor do njega. Bolj všeč mi je bila aerobika oziroma nekaj, kjer se bolj " dogaja". Zdej mi je pa čist kul, čeprav hodm sama. Prvotni plan je bil, da bova hodile s frendico skup, ampak nekak ni preveč zainteresirana. Jst sem pa not padla in mi je žal, da ne morem hodit večkrat. Pa še model, ki vodi fitnes je faca, skos ma kakšne pripombe, ker smo pač punce v manjšini. Heh, ahhhh mam jst vsaj kej za gledat ... :oops:
Vsaj dons nisem šla na faks in se doma pridno učim. No ja, vmes sem skočila z Miklavžom še mal v šoping ... hvala mamici in babici :)
Čakam, čakam vikend ... ahhh čakam na dan, ko se bova lohko dobila in ga preživela skupej ... a bojim se, da ga še neki časa ne bo ... in jaaa, zato sem žalostna ...
Pa še vse skup mi mori, ker bom po vsej vrjetnosti za Božič mogla delat ... halooo noo, moj najljubši praznik in jst ne delam ... brezveze vse skupi :/
Čakam, čakam na lepši dan ...
