Lepe spomine imam na tegale strica. Zmeraj sem komaj čakala, da bo prišel 5.december, joooj kakšna pričakovanja smo to imeli. Zvečer, ko je bilo treba spat, sem komaj zaspala, zjutraj pa po hitrem postopku vstala in odhitela v dnevno sobo, kjer sva imela z bratom pripravljen pehar. Seveda vsak svojega. Pa vendar nikoli nisem imela nekih ogromnih želja, sploh ne, želala sem si le tiste osnovne stvari in kakšno čokoladico. Spomnim se, da sem ponavadi napisala, da sem bila pridna in da mi lahko prinese kar si on želi prinesti.
Pogrešam tiste čase, prav zares da jih.
Čase, ko smo dejansko še vrjeli v te dobre može, ko smo se cel mesec trudili biti pridni, da bi kaj dobili za darilo. Hvaležna sem moji družina, da si je trudila in nama z bratom omogočila doživeti to pravljico. Strašili so naja, rožljali po vratih ... včasih me je blo strah kot hudiča, ampak ko sem začela molit so hudobni parkeljčki šli :)) ... Mogoče so komu zdi vse skupaj patetično, a meni je bilo lepo.
Razveselil si se darila, seveda si upam na najlepše darilce ( hehe), bil si poln pričakovanj ...
Sedaj pa komaj čakam strička Božička, ker takrat pa jaz obdarujem moje najbližje ... inn juhuu tut ta čas bo kmal tu!
Vsem skupaj želim, da bi dobili vsaj kakšnega parkeljčka ali pa palico ... hihi ...
